Res je, da smo za to pasivnost še najmanj krivi sami, se bomo pa vsekakor morali potruditi, da bo takšnih in podobnih dogodkov čimveč.

Ne bom omenjal nenaklonjenost tako družbenih, zdravstvenih in nenazadnje političnih razmer, katerih se vsi zavedamo. Bom pa omenil, da je največ odvisno od nas samih. 

Nihče nam ne more onemogočiti našega delovanja, če smo mi sami voljni vložiti naš trud, čas in sposobnosti v poslanstvo, ki nam ga članstvo v ZB NOB narekuje. Ni sovraga, ki bi nam bil lahko kos - vsaj tega smo se naučili od naših mater, očetov, dedov in babic, ki so v času NOB bili pripravljeni tvegati (in tudi so) veliko več, kot si to lahko danes njihovi nasledniki le zamišljamo.